Casa Tartini: Zgodovina
Rojstna hiša Giuseppeja Tartinija se nahaja na njemu posvečenem glavnem trgu mesta Piran in je nastala na temeljih prejšnje stavbe v gotskem slogu, ki jo je v 14. stoletju postavila družina piranskih trgovcev in ladjarjev. V 18. stoletju je bila stavba popolnoma prezidana in razširjena po tedanjem baročnem slogu, pod vodstvom družine Zangrando, ki je del rodovine po materini strani piranskega skladatelja. Prav v tej hiši sta se leta 1685 poročila Caterina Zangrando iz Pirana in Giovanni Antonio Tartini iz Firenc, pisar soli v Piranu, višji funkcionar imenovan s strani Beneške republike. Služba glavnega nadzornika je Giuseppejevemu očetu zagotovila pridobitev velikega gospodarskega bogastva in pomembnega političnega vpliva, kar je družini Tartini omogočilo nadaljnjo širitev stavbe, dokler ni dosegla obsega, ki ga ohranja še danes, vključno z bogatimi notranjimi dekoracijami. Štukature in stenske poslikave pa se nanašajo na neoklasicistični slog in so bile izvedene po naročilu Pietra Tartinija, violinistovega nečaka. Izvedel jih je Pietro Gaspari, beneški slikar in scenograf, znan po svojih gravurah in slikah, ki odsevajo slog Giambattiste Piranesija, prepoznaven v pozornosti in spretnosti s karerimi so orisani arhitekturni detajli.
Casa Tartini: Danes
Hiša Tartini je bila že večkrat obnovljena, nazadnje leta 2020, ob 250. obletnici smrti slavnega piranskega violinista, skladatelja in muzikologa. Zadnji poseg je vključil reorganizacijo prostorov v muzejsko pot, ki bi lahko gledalce seznanila z umetniškimi in arhitekturnimi zanimivostnmi tega kraja, pripovedovala anekdote, zgodbe in epizode slavnih osebnosti, ki so živele v bogatem piranskem kulturnem kontekstu. Novo pridobljena razstavna muzejska pot je bila omogočena s podporo Evropske unije v okviru programa Interreg V-A Italija-Slovenija. V okviru muzejske poti si je tako mogoče ogledati zbirko zapuščine Giuseppeja Tartinija, iz katere izstopajo originalni dokumenti in razprave avtorja, njegova pogrebna maska v mavcu, nekaj njemu posvečenih slik, potretetov in drugih upodobitev, ter ena o treh violin, ki jo je mojster uporabljal za svoje koncerte. Slednjo je zgradil lutjar Nicola Marchioni iz Bologne med letoma 1715 in 1725. Poleg muzejske poti posvečene najslavnejšemu prebivalcu Pirana, je Casa Tartini danes sedež Skupnosti Italijanov Giuseppe Tartini, ki organizira številne kulturne prireditve, dogodke in aktivnosti naemnjene širjenju kulture in tradicije italijanskega prebivalstva na tem območju.
Giuseppe Tartini:
Življenje
Giuseppe Tartini se je rodil v Piranu leta 1692 kot sin Caterine Zangrando, ki je pripadala eni najpomembnejših mestnih družin, in Giovannija Antonia Tartinija, pisarja soli v Piranu, višjega funkcionarja imenovanega s strani Beneške republike. Ta položaj je takrat veljal med najpomembnejšimi v družbenem tkivu mesta, saj je sol predstavljala glavni gospodarski vir tega območja. Sin Giuseppe se je takoj izkazal kot otrok z izrazitim talentom, kar ga je vodilo k nadaljevanju študija na Collegio dei Nobili di Capodistria, kjer je prejel raznoliko in celovito izobrazbo, ki je vključevala študij filozofije, retorike in matematike. Kasneje se je preselil v Padovo, da bi študiral pravo, kljub temu pa je njegova edina želja bila vezana samo na nadaljevanje dveh velikih strasti: sabljanja in violine. Potem ko se je na skrivaj poročil z Elisabetto Premazone, nečakinjo padovanskega nadškofa, katero je Giuseppe učil igranja violine, je bil prisiljen pobegniti in poiskati azil. Ob tej priložnosti ga je sprejel sorodnik Giovanni Torre, predstojnik frančiškanskega samostana v Assisiju in mu ponudil zatočišče ter mu omogočil, da je lahko še naprej glasbeno uril in izpopolnjeval pod vodstvom Matěja Černohorskega, takratnega organista v Assisiju in siceršnjega ustanovitelja pomembne skladateljske šole v Pragi. Po vrnitvi v Padovo, potem ko ga je kardinal pomilostil, je njegova slava hitro rasla in že pri štirindvajsetih letih je bil povabljen, da igra v Benetkah na zasebnih sprejemih, ki jih sta jih organizirala saški volilni knez in poljski kralj Avgust II. Kasneje se je preselil v Ancono, kjer je razvil svoj najpomembnejši prispevek k glasbeni teoriji, ki ga je objavil v razpravi iz leta 1754: tako imenovani tretji zvok ali Tartinijev zvok, akustični fenomen, ki je sestavljen iz ustvarjanja nizek zvok, ki je posledica razlike v frekvenci dveh višjih zvokov. Leta 1721 se je pri devetindvajsetih letih vrnil v Padovo, kjer je igral v orkestru bazilike Sant'Antonio kot prva violina in po nekaj letih ustanovil eno najpomembnejših violinskih šol v Evropi. S slednjo si je zaslužil ime Maestro delle Nazioni (t.j. Mojster vseh narodov). Po velikem številu koncertov, obljavljenih publikacij in razprav je leta 1770 umrl zaradi skorbuta. Po njegovi smrti je bil upravičeno vključen v najožji krog najpomembnejših glasbenikov in glasbenih teoretikov 18. stoletja.